Biografija

Tako bi vam najlažje predstavila simbol svojega življenja. Rada bi vam predstavila svoje življenje, ki je bilo resnično podobno brezi, ki raste in plapola v vetru.

Vsak človek je kot čisto posebno drevo, roža ali kot zvezdica v vesolju.

Če vas bo pripeljala usoda na mojo spletno stran, bi vam rada podarila nekaj utrinkov iz mojega pestrega življenja. Naučila sem se resnično veliko, saj smo vsi učenci te velike šole življenja. Nekateri se učimo hitreje, drugi kdaj opravljamo popravni izpit.

Pa začnimo.

Pričetek mojega življenja je malce nenavaden. Moja mama je bila še zelo mlada, ko se je priženila na veliko kmetijo v daljni kraj. Že na začetku je občutila ne le radost ampak tudi ponižanje v okolju, kamor je prišla. Ker ni takoj zanosila (oziroma je imela spontani splav), so ji očitali da ne more imeti otrok. Kmalu pa se je začelo moje potovanje, ko sem v maminem trebuščku pognala seme in koreninice. Kot breza v zemlji.

Mama je bila krhka, potrpežljiva in zelo pridna. Kljub nosečnosti je morala delati na njivi, se sklanjati nad težko zemljo in imela je s seboj le skromno malico. Tako je pač bilo na kmetiji, kjer je bilo veliko ust, pa malo rok za delo. Kot mi je nekoč dejal pokojni oče, naj bi že v začetku mamine nosečnosti dve ciganki mami prerokovali iz dlani. Dejali sta ji, da bo mama z otrokom vred umrla med porodom. Mama je bila zelo prestrašena, oče pa jih je preklel in napodil. Ne vem, ali sta imeli šlogarci kakšno besedo pri tem, da je oče takrat hudo zbolel. Bil je že v kritičnem stanju (počil mu je želodec).

Ko je prišel čas rojstva (mislim, da sem se rodila prezgodaj), je 11.oktobra 1952 zapadlo pol metra snega. Odhod v porodnišnico je bil nemogoč, zato se je zgodilo moje rojstvo kar doma. Rodila sem se ob krušni peči, čisto majčkena drobna punčka, dolga 48 cm in težka le 2,20 kg. Zavili so me v pernico in me skrbno greli. Oče je imel rojstni dan 12.oktobra, pravijo, da se je čudežno prerodil. Tako se je rodilo moje drevesce – nežna breza.

Stara mama in oče sta bila zelo krivična do mame, jaz pa sem postala najljubša vnukinja. Zanimivo je, kako nam ostanejo v spominu utrinki iz najzgodnejšega otroštva. Še dobro se spominjam tople krušne peči. Nekoč me je teta pobožala in dejala stari mami: »To bo pa ena luštna punca.« Spomnim se orehov in suhih hrušk ob peči. Imela sem okrog štiri mesece.

Shodila sem pozno, vendar mi je najbolj ostal v spominu stari ata, ki je v sobi zvijal dolge lesene palice in me dražil, ko sem stala na krušni peči v kotu. To se pravi, da sem imela še vedno manj kot dve leti. Najraje sem bila pri stari mami. Oče in mama sta se preselila v komaj zgrajeno hišo na Rakeku, kmalu so se pridružili še štirje otroci. Če sem le imela priliko sem bila pri stari mami, ki mi je že zelo zgodaj približala svet pravljic in knjig. Bila je moja najboljša prijateljica in vedno sem se bala, kako bo brez nje.

Pozimi smo se sankali in hodili k polnočnici. Spominjam se, kako sem imela rada prijateljico Darjo, ki je imela čisto pravo punčko, ki premika glavo in roke. Nekega dne sva se tako vneto igrali, da sva se spričkali zaradi punčke. Potegnila sem jo za glavo in punčka je ostala obglavljena. Takrat mi je bilo komaj štiri leta. Zdelo se mi je, da sem ubila človeka. Zvečer sem se bala iti po mleko k sosedi, toda drugi dan sem videla, da je teta punčko spet spravila k življenju.

Čas otroštva je minil. Čakala je odgovornost, šola, skrb za brata in sestre. Delali smo na kmetiji. Vedno smo se počutili nekako drugačni od sošolcev,saj smo bili revni in majhni. Ravno odličnjakinja nisem bila, vendar sem prvi cvek doživela šele v sedmem razredu in planila sem v neutolažljiv jok. Spomnim se, da sem se z mamo skoraj skregala, ko sem želela v vzgojiteljsko šolo, mama pa je že dobro vedela, da so z otroci lahko tudi težave. Izbrala sem edino možnost in se vpisala v gimnazijo.

Največjo preizkušnjo sem doživela v prvem letniku gimnazije. Še vedno sem bila drobna punčka, ki se je znašla v neznanem okolju, s povsem drugimi učitelji in sošolci. Že na začetku sem spoznala, kako je če si »cvekar«. Mama ni imela časa, da bi šla v šolo in ob polletju sem ji dejala, da imam dva predmeta nezadostno, a imela sem v resnici tri enke. Imeli smo zelo »brihtno« sošolko, ki je vsem cvekarjem pokazala, kako lahko zbrišemo (ne)zadostno in ta postane dvojka, kar z varekino. Takrat nismo prinašali polletnih spričeval s podpisi od staršev. Toda to je prišlo na ušesa učiteljem in glej ga zlomka, skoraj pol razreda je popravljalo svoje cveke, ki so jih seveda spet napisali, a sledovi so ostali. Pokličejo starše in tudi moja mama je priča strahotnemu ponižanju, ki je bil posledica moje neumnosti.

Če zdaj vem, zakaj so prvošolci v srednji šoli lahko tako nesrečni zaradi šole, je to bridka izkušnja iz mojega življenja. Tisti dan sem resno razmišljala, da bi se obesila z majhno rutko v svoji sobi. Bila sem zločinka, vendar tako nesrečna, saj mama ni mogla razumeti, da sem se jo bala in da mi pač šola ne gre, ker sem butasta. Dva meseca pred koncem leta sem imela kar šest cvekov in sem v enem dnevu popravila štiri. Torej, brihtna a lena.

Srečno se je končalo prvo leto, zapustilo nas je pol sošolcev. V drugem letu sem imela samo popravni izpit v matematiki. Pa pride tretji in četrti letnik. Zlezla sem vedno komaj z zadostnim uspehom.

Ko sem dopolnila 18 let pa sem čisto slučajno delala neko nedeljo na bencinskem servisu in spoznala prvega moža. Bil je ugleden človek, starejši in znal je pametno govoriti. Takoj me je pričel osvajati in že sem se počutila tako odrasla. Doma sem bila deležna stroge vzgoje staršev, pa tudi potem sem se morala držati ure.

Kmalu sem postala ženska in tudi zanosila. Hodila sem v zadnji letnik gimnazije in že sva načrtovala poroko takoj po maturi. Takrat sem bila zelo srečna, da bom postala mama. Namesto na maturantski izlet v Rim sem odšla na manjšo operacijo v porodnišnico. Ko sem se poročila, sem se za vedno podala na pot brez povratka.

Namenoma ne bom govorila o pestrem življenju v zakonu, saj je bilo tudi veliko težkih preizkušenj, besed, solza. Mož je bil kot moj oče, jaz njegov otrok, ki mu je rodil dva otroka. Morda je bil pravi družinski oče, a ni znal pokazati spoštovanja in ljubezni.

Prvi zakon se je nesrečno končal, z razvezo, ki sta jo najbolj boleče občutila otroka.

Danes gledam na ta čas drugače. V teh 13 letih sem postala ženska, žena in mati. V dobrih treh letih sem s študijem ob delu končala Višjo pravno šolo in za seboj sem imela že nekaj delovne dobe. Zgradila sva hišo, v kateri živijo moji otroci.

Kadar se vračam v ta čas, so se že zdavnaj posušile solze. Ko sem zmogla korak ločitve, sem bila kot ptica, ki je poletela iz kletke.

Svobodna, a vendar tako željna ljubezni. Sem pač Tehtnica in moj planet je Venera.

Kmalu sem spoznala novega partnerja, ki je bil kar deset let mlajši od mene, čeprav sem vedno jaz delovala mladostnejša. Poročila sem se iz resnične ljubezni in sad tega sožitja je najmlajši sin. Bil je komaj odrasel moški, ki se je prav tako umaknil v svojo samostojnost od precej vplivnih staršev.

Mnogo let sem imela v sebi vizijo, da sva uspešen par, saj sem prav zaradi lastnih izkušenj znala drugače ravnati, tudi popuščati. Kupili smo stanovanje, prej sem bila najemnik.

Nekega dne pa me je usoda pripeljala do odločitve, da sinu podarim psička. Za njegov rojstni dan sem prinesla v hišo zlato prinašalko. Ta je postala ljubljenka moža in otroka. Zelo kmalu pa sem spoznala, da je bila psička najlepši izgovor, da je v družbi pasjih ljubiteljev.

Ljudje so začeli šušljati, da se preveč druži s prijateljico iz kluba. Vendar sem potrebovala kar deset let, da sem si priznala resnico.

Ljubezen je izpuhtela takrat, ko me je tudi on začel šikanirati in poniževati. Posebno me je bolela njegova laž in neiskrenost.

Veter je premetaval moje krhke veje breze. Poizkusila sem različne poti za delo, odnose in življenjske preizkušnje. Čisto slučajno me je usoda pripeljala na pot vedeževanja.

Odločila sem se za nakup čisto majhnega nihalca z rozeto in kmalu ugotovila, da sem pri delu zelo uspešna. Še danes po 15 letih se dogajajo napovedi, ki sem jih takrat izračunala.

Seveda sem opravila tudi radiestezijski tečaj in vse moje nadaljnje delo na področju svetovanja in alternativnega zdravljenja je bilo povezano s kozmičnimi energijami. Vedno bolj sem verjela, da sem poslana na svet tudi zato, da to posredujem drugim. Pri tem mi je bilo nihalo le v oporo, saj so vse informacije v bistvu nastajale v meni in so se le zunanje manifestirale.

Večkrat sem si kupila kakšne prerokovalske karte a ves čas mi najbolj zvesto služijo OSHO KARTE. Kaj mi je pri njih najbolj všeč? Pokažejo nam pot in nam svetujejo, kako lahko sami najdemo rešitev. Mi smo BOG V SEBI.

Sebi najtežje napovemo točne rešitve, zato tudi nisem dolgo verjela, da me je mož varal, sploh nisem hotela slišati te resnice. Najina pot se je končala, ko se je pričel njegov odnos do mene tako spreminjati, da ga nisem mogla več prenašati.

Že prej pa sem se čisto slučajno odločila za analizo imena in priimka. Če je to delo usode, bo pokazal čas. Verjamem, da mi je ime RENEJA prineslo novo rojstvo, da sem kot breza pognala novo vejo proti soncu. Isti dan se je moja življenjska pot popolnoma spremenila. Odšla sem od doma, ne od otroka, ampak od partnerja, ki je izkoristil moje zaupanje in ljubezen. Šest mesecev nisem prestopila praga lastne hiše. On je že v enem mesecu odšel k ljubici, čeprav je vedno zanikal to razmerje. Priznam, da me je prvi trenutek hudo bolelo.

Odšla sem s kovčkom, v katerem so bili le dokumenti in spodnje perilo, znašla sem se v povsem novem okolju, SVOBODNA, prvič odvisna od sebe in odgovorna zase. Sin je vedel za moj korak in neizmerno me je pogrešal, saj sva se le videla ali slišala. Ostal je v veliki hiši, odgovoren za svoje življenje. Bil je polnoleten, a vendar še tako nežen otrok. Pred njim so bile težke preizkušnje.Na srečo sem našla delo, ki sem ga opravljala občasno dve leti. Svet energij me je prenovil. Našla sem zaupanje vase, mir v srcu in zdravje. Spoznala sem, da me ljudje vidijo kot nežno krhko brezo, ki je s starostjo vse lepša. Njena bela skorja in temne gubice življenja so čudovita slika, kot moje življenje.

Jaz sem BREZA V VETRU.

Zdaj so moje korenine globoke, čvrsto stojim na zemlji in čutim njeno rast. Moja skorja priča, da je v meni obilo zrelega življenja in modrosti. Veje ki sem jih raztezala proti soncu, v veliki želji, da živim čim bližje nebu, čim bližje duhovnosti, se spet vračajo proti zemlji.

Toliko simbolike je v imenu breze. Spomnimo se pregovora POMETAJO Z MANO KOT Z BREZOVO METLO. Vidite, tudi z mano so pometali, predvsem moški. Prvemu partnerju sem služila kot opora ali fasada, ker si je našel mlado ženo. Z menoj je gradil hišo, rodila sem otroke, ki so mu ostali edino zadovoljstvo, pa tudi skrb. Takrat sem silno pognala veje navzgor in bila sem prepričana, da sem spoznala sonce.

Ljubezen pa mora biti iskrena, ni dovolj le fizična privlačnost, ampak sožitje duš. Na koncu drugega zakona sem po 22 letih spoznala, da sem bila spet brezova metla. Bila sem številka, hišna dekla, izgovor za slabo voljo. Njemu so več pomenili psi, kot žena in otrok. No, tudi prav, vsak osel ima svoje veselje. Zdaj iz mene ne bo nihče delal več brezove metle. Zrasla sem v visoko drevo, ki raste med nebom in zemljo in obrodila sem številna semena. Če so moji otroci kot veje, ki so še vedno obrnjene proti soncu, vsi odnosi, ki so mi grenili življenje odpadajo proti zemlji kot luščinica semena. Semena preizkušenj bodo rodila nova spoznanja.

Moje drevo šteje 57 let, če pravijo da drevo v povprečju doživi 100, sem morda komaj prekoračila polovico. Sploh ni pomembno, koliko jih bom še doživela. Rada bi bila še vedno kot krhka breza, ki je postala mogočna ljubljenka neba in zemlje. Ste se kdaj vprašali, zakaj ima breza tako lepe listke, ki so podobni srčkom ali solzicam? Saj smo ženske vedno kot čista solzica in vedno delimo svojo ljubezen drugim. Njeni sokovi so tako blagodejni za naše lase in ledvice, iz katerih izpiramo tudi solze. Ko breza v zrelih letih vse bolj upogiba veje proti zemlji, daje varno zavetje ali hladno senco. Njene veje so še vedno nežne, nikoli pa jih ne zlomi vihar niti sneg.

Mogoče pa smo vse ženske podobne brezi. Z leti postajamo lepše, bogatejše in prijaznejše do sebe. Kot osel se kdaj trmasto upremo svojemu gospodarju, morda pa spet občutimo te posledice najbolj same, a to je pomemben korak.

Zdaj je moja breza še posebej lepa in nežna. Usoda gre očitno svojo pot, saj so mi že pred leti napovedali da me čaka še ena življenjska ljubezen, ki bo trajala do poslednjih dni. Dolgo tega nisem verjela. Pred tremi leti sem si najbolj zanesljivo sama napovedala, da sem tokrat našla resnično pravo sorodno dušo. Zanimivo je tudi to, da je isti dan sinko spoznal sedanjo punco in vsi štirje smo dobri prijatelji. Druži nas ljubezen in medsebojno zaupanje.

Spet sem spoznala resnično ljubezen, ki je veliko več kot le telesni užitek. Druži naju veselje do življenja, nežnosti in krhka lepota minljivosti breze. Zdaj sva drug drugemu kot hrast in breza, ki rasteva v istem božjem vrtu. V letu 2009 sem se ponovno poročila in pred matičarja so naju pripeljali njegovi in najini čudoviti prijatelji. Poroka je bila nepozabno doživetje in marsikdo je dejal, da tako lepega svatovanja že dolgo ni bilo v Kamniku. Zdaj sva si uredila skromen domek, saj sem se vrnila v vas, kjer sem živela.

Morda ste uspeli prebrati to zgodbico do konca. Vidite, dragi bralci, breza je zame najlepše drevo. Lahko je vam všeč kaj drugega, lahko ste kot drevo ali cvet.

Bodite vedno v soncu, ljubite ga, se napolnite z njim. Bodimo hvaležni tej čudoviti zemlji in varno hodimo po njej. Pa ne pozabimo, da moramo biti povezani z izvorom življenja z dolgimi močnimi koreninami, ki segajo proti zemlji.

PRISRČEN OBJEM VAM POŠILJAM

BREZA V VETRU – RENEJA