Čutila so tista, s katerimi zaznavamo svoje okolje . Pet različnih sistemov se odziva na različne dražljaje.
Čutila – Oči nam razlagajo vidne informacije
Čutila – Ušesa zaznavajo zvoke in nadzorujejo ravnotežje.
Čutila – Nos in jezik se odzivata na različne vonje in okuse.
Čutila – Čutilni senzorični živci se odzivajo na telesni dotik, temperaturne spremembe in bolečino.
Čutilo – Oči
Orodje vida so oči. Živčne impulze s slik, ki jih zaznjo oči, razberejo možgani in tako omogočijo vid. Oko usmerja šest različnih mišic, ki ga sukajo, da pogleda predmete v različnih smereh. Normalen vid je odvisen od lomne moči leče in roženice. Svetlobni žarki, ki vstopajo v oko, se zberejo na mrežnici, kjer nastane slika.
Deli očesa so:
Veznica
Očesna veka
Šarenica
Roženica
Zenica
Cilirarnik
Beloćnica
Žilnica
Očesne mišice
Leča
Slepa pega
Mrežnica
Kako nastane vid?
Vid je posledica vzdraženja živčnih celic v mrežnici , ki signalizirajo vzorce intenzitete in barve svetlobe, ki jih razvozlajo možgani.
Brez vida, oči si težko predstavljamo življenje okrog sebe. Zelo pomembno je, da krepimo oči tudi z raznimi vajami in se tudi sproščamo s pomočjo barvne terapije.
Čutila – Ušesa
Uho skrbi za sluh in tudi za položaj in ravnotežje. Uho sestavljajo zunanji, srednji in notranji del. Zunanje uho je od zunaj vidna kožna guba , ki varuje sluhovod. Sluhovod varujejo tudi dlačice in lojnice, ki izločajo ušesno maslo, na katerega se lovijo tujki. V srednjem ušesu so tri najmanjše koščice v telesu – kladivce, nakovalce in stremence – ki povezujejo bobnič z notranjim ušesom. V notranjem ušesu je polž, ki je slušni organ. Tresljaji bobniča se spremenijo v živčne impulze, ki jih možgani zaznavajo kot zvok.
Čutilo – Voh
Vonje zaznavajo vohalni živci. Ti dlačicam podobni organi štrlijo v zgornji del nosne votline in vsrkavajo ter analizirajo molekule iz vdihanega zraka. Voh se lahko okvari s kajenjem, začasno pa ga onesposobita prehlad in alergija. Trajna okvara voha največkrat ostane po živčni okvari, n.pr. s poškodbo lobanje, ali pa ga lahko povzroči bolezen istega dela možganov, ki interpretira občutek za vonj.
Sestavni deli čutila za voh so:
Vohalni živec
Nosna votlina
Nosna votlina je povezana s tremi pari sinusov (obnosnih votlin), z zrakom napolnjenih votlin v lobanji. Občutljivi, dlačicam podobni končiči vohalnih živcev štrlijo v gornji del nostne votline. Zaznavajo vonje v zraku in predajajo informacije vohalnim betičem (bulbusom), ki so neposredno povezani z možgani.
Čutilo – Okus
Glavni okušalni organi so okušalne brbončice, ki ležijo v resicam podobnih papilah, štrlečih z zgornje površine jezika. Razlikujejo samo štiri temeljne okuse: sladko, kislo, slano in grenko. Okušalne brbončice ležijo na določenih območjih jezika. Čut za okus je povezan z okusom za vonj, kar nam pomaga razlikovati večjo paleto arom. Izguba čuta za vonj je najpogostejši vzrok okvare čuta za okus, nekatera zdravila imajo enak učinek. Redkeje je vzrok za težave pomanjkanje cinka.
Grenko čutimo na zadnjem delu jezika, kislo ob straneh, slano spredaj in sladko na konici.
Jezik sestavljajo tri vrste brbončic: grapaste, gobaste in nitaste.
Čutilo – Dotik
Čut za dotik, h kateremu spadajo vsi kožni občutki, se prevaja po živcih iz čutilnih receptorjev, ki ležijo pod kožo. Posebna vrsta receptorja je odgovorna za zaznavanje vsakega od občutkov. Število receptorjev se spreminja od dela do dela telesa. Prstne blazinice in območje okrog ust ima veliko število receptorjev, v koži sredi hrbta pa jih je prav malo. Čut za dotik lahko oslabijo lokalna okvara kožnih živčnih končičev zaradi poškodbe, nekatere bolezni, ki okvarjajo živčne končiče ali kakšne bolezni možganov ali živčevja.
Receptorji za dotik so različno globoko v koži. Prosti živčni končiči se odzivajo na rahel dotik ter zmerno toploto in hlad. Mielinizirani živćni končiči zaznavajo pritisk, tresljaje in nateg. Termoreceptorji občutijo vročino in mraz in sporočajo v možgane žlezi hipotalamus, da prilagodi telesno temperaturo.